Slovenski pesnik Igo Gruden se je rodil v Nabrežini leta 1893, kot prvi izmed desetih otrok mami Justini in očetu Francu Grudnu. Po osnovni šoli je obiskoval nemško gimnazijo v Gorici (1904–1912), nato pa študiral pravo na Dunaju, Gradcu in Pragi, ker je doktoriral leta 1921. Vmes je bil vpoklican v vojsko in bil težje ranjen na Soški fronti. V tem času je začel pisati in objavljati svoje pesmi, kmalu pa tudi prve pesniške zbirke. Po opravljenem pravosodnem izpitu je postal odvetniški pripravnik, kasneje pa se je zaposlil kot samostojni odvetnik. Leta 1930 se je poročil z Ado Hayne in z njo imel hčer Marijo, a se je kmalu ločil od žene. Sodeloval je s slovenskim centrom PEN in se udeležil številnih mednarodnih kongresov po Evropi. Naslednjo življenjsko sopotnico je dobil v Pepci Zajc, s katero se je poročil leta 1945. Med drugo svetovno vojno je bil dalj časa zaprt v fašističnih koncentracijskih taboriščih. Po osvoboditvi se je vrnil v Ljubljano, kjer je tudi umrl l. 1948. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

Njegova pesniška žetev sega vse od mladostnih ljubezenskih izpovedi in opisov obmorske pokrajine do trpljenja in bede Primorcev ter žrtev in muk med drugo svetovno vojno, v pesmih je mdr. orisal tragično izkušnjo koncentracijskih taborišč.

Objavil je 5 pesniških zbirk:

• Narcis (1920, Zvezna tiskarna);
• Primorske pesmi (1920, Zvezna tiskarna);
• Dvanajsta ura (1939, Slovenska matica) – zanjo je prejel banovinsko nagrado in nagrado ljubljanske mestne občine;
• V pregnanstvo (1945, DZS);
• Pesnikovo srce (1946, Slovenski knjižni zavod);

Napisal je tudi dve pesniški zbirki za otroke:

• Miška osedlana (1922, Jug)
• Na Krasu (1949, MK).

Za pesniški zbirki V pregnanstvo in Pesnikovo srce je l. 1947 prejel Prešernovo nagrado.
Leta 1949 je izšlo njegovo Zbrano delo.